objavi na
pozareport.si

forum

Politika

Ponedeljek, 25. februar 2008 ob 11:02

Janez Drnovšek je povedal tisto, kar razumnim roji po glavi
Od Beograda do njegovega Gibanja: politična kariera in življenje pokojnega državnika
2008 Pozareport

Odpri galerijo

Janez Drnovšek je v visoko politiko vstopil relativno pozno. Na prvih svobodnih demokratičnih volitvah aprila 1989 je bil presenetljivo izvoljen za slovenskega predstavnika v kolektivnem predsedstvu SFRJ, kjer je premagal favorita slovenskega predsedstva Marka Bulca. S tem je postal sploh prvi voljeni državnik v komunistični Jugoslaviji.
Drnovšek postane šef rajnke Juge
V skladu s sistemom rotacije, po kateri je vsaka republika za eno leto prevzela zvezno predsedstvo, je Drnovšek maja istega leta stopil na mesto predsednika predsedstva. Kot je sam navedel na spletnih straneh urada predsednika republike, "so blago rečeno moj predsedniški mandat zaznamovale silovite notranje spremembe". Junija leta 1989 se je po službeni dolžnosti udeležil proslave ob 600. obletnici bitke na Kosovem polju, ki je pomenila vrhunec porajajočega se srbskega nacionalizma in osebne moči tedanjega predsednika zvezne republike Srbije Slobodana Miloševića. Septembra istega leta je predsedoval vrhu vse manj pomembnega gibanja neuvrščenih v Beogradu. Drnovšek je odigral pomembno vlogo tudi v času osamosvajanja Slovenije, saj je bil glavni pogajalec med slovenskim vodstvom ter vodstvom nekdanje Jugoslavije in vrhom Jugoslovanske ljudske armade. Julija 1991 se mu je uspelo dogovoriti za dokončen umik zvezne vojske iz Slovenije. Za svoje zasluge je bil 1992 odlikovan z zlatim častnim znakom svobode.
Kot se spomni zgodovinar in profesor na Primorski univerzi v Kopru Jože Pirjevec, avtor monografije Jugoslovanske vojne 1991-2001, so Slovenci na volitvah za svojega predstavnika v predsedstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) 2. aprila 1989 izbrali "tistega, ki je bil najmanj podoben partijskemu aparatčiku: osemitridesetletnega Janeza Drnovška, izvedenca za finančno analizo, ki je bil širši javnosti praktično neznan, a se je v enem mesecu povzpel v sam zvezni vrh". Znanstveni svetnik ZRC SAZU Igor Grdina je mnenja, da Drnovšek predstavlja svojevrsten fenomen, saj "svetovna zgodovina ne pozna mnogo ljudi, ki bi se v različnih političnih sistemih znašli na čelu več držav". Tudi Grdina se strinja, da Drnovškova kariera do tedaj ni izstopala: "Do leta 1989 je bil kot direktor Ljubljanske banke v Trbovljah, ekonomski svetovalec jugoslovanskega veleposlaništva v Kairu ter slovenski delegat v Zboru republik in pokrajin funkcionar druge ali tretje ravni odločanja". Drnovšek, ki je bil po Grdinovih besedah v javnosti videti kot politično neambiciozen strokovnjak, je postal v času krize komunističnega sistema skorajda idealen kandidat za visoke funkcije. "Pripadniki režimske nomenklature ga niso mogli zavračati kot nesprejemljivega, v kritični javnosti pa je vzbujal upanje na spremembe, ki bi bile sinhronizirane s potrebami časa," je prepričan Grdina. Pirjevec opozarja, da je Drnovšek prišel v Beograd v občutljivem trenutku, "ko so bili odnosi med Slovenijo in preostalo Jugoslavijo, v prvi vrsti Srbijo, že zelo načeti". V tem kontekstu je Slobodan Milošević izrabil nezadovoljstvo ljudskih množic za to, da je sprožil "pravo revolucijo" in se polastil oblasti v Srbiji.
Milošević je svojo moč in načrte "najzgovorneje izrazil 28. junija 1989 na proslavi šeststote obletnice kosovske bitke, na kateri ni zaigral samo na vse registre srbskega nacionalizma," meni Pirjevec. Poleg tega je tedaj namreč naznanil, da v bližnji prihodnosti ne izključuje "možnosti oboroženih spopadov". Kljub tej grožnji, ki jo je slišal na lastna ušesa, se Drnovšek ni dal preplašiti, trdi Pirjevec, kar je po njegovem zgovorno dokazal že naslednjega 27. septembra, ko se je demonstrativno vrnil iz ZDA, da se udeleži zasedanja slovenske skupščine, na katerem naj bi bila sprejeta vrsta ustavnih amandmajev. "Šlo je za ukinitev partijske samovlade v političnem življenju republike in za potrditev pravice Slovenije do samoodločbe in odcepitve, kar je sprožilo v Srbiji, pa tudi drugod v Jugoslaviji, pravo salvo napadov in groženj," tedanje razmere ocenjuje Pirjevec. Po njegovem mnenju je Drnovšek s svojo prisotnostjo na seji "po vsej verjetnosti preprečil uvedbo izrednih ukrepov proti uporni republiki, za katere se je zavzemala vojska". Za Grdino je Drnovšek kot predsednik predsedstva SFRJ "skušal delovati pomirjevalno in se ni udeleževal krizo generirajočih sestankov razpadajoče Zveze komunistov".
Atentata nanj ni bilo mogoče izključiti
Poleg tega je Drnovšek po njegovem mnenju posebno pozornost namenil zmanjševanju pritiskov na Slovenijo, pri tem pa tudi sam poudarja pomen Drnovškove udeležbe na slovenski skupščini 27. septembra. Prav zaradi tega so po Pirjevčevem zadnji meseci njegovega mandata v Beogradu bili izredno težki, v tedanji atmosferi pa celo atentata nanj ni bilo mogoče izključevati. "Kljub takšnemu psihičnemu in fizičnemu pritisku je Drnovšek vztrajal v Beogradu tudi, ko se je iztekel njegov enoletni predsedniški mandat. Kot predstavnik Slovenije v tem vrhovnem gremiju je v zakulisju odločilno prispeval k njeni osamosvojitvi, kar jo postalo očitno na Brionski konferenci," je prepričan Pirjevec. Drnovškova zasluga je za Pirjevca tudi dosežen dogovor o umiku JLA iz Slovenije, ki ga je na zadnjem zasedanju zveznega predsedstva 18. julija 1991 predlagal prav Drnovšek. "To je pomenilo, da so se Srbi sprijaznili s slovensko secesijo in se osredotočili na drugo varianto svojega političnega programa: oblikovanje velike Srbije," trdi Pirjevec.
Grdina po drugi strani opozarja, da Drnovškovo zavzemanje za uveljavitev človekovih pravic in rehabilitacijo žrtev režimske justice niso obrodili pomembnejših sadov. "Še več, v Smernicah za odpravo izrednih razmer, ki jih je predsedstvo SFRJ sprejelo 19. julija 1989, je kljub različnim omilitvam dotedanje ureditve še nadalje ostala predvidena celo ustanovitev koncentracijskih taborišč," opozarja Grdina. Tudi on poudarja, da je Drnovšek "poleti 1991 med osamosvojitveno vojno in neposredno po njej pomembno prispeval k uspehu pogovorov med uradno Ljubljano, Srbijo in JLA, ki so najprej preprečili eskalacijo spopadov, nato pa privedli do umika jugoslovanske vojske iz Slovenije". Prav to je po Grdinovih besedah Drnovšku omogočilo nadaljevanje edinstvene politične kariere. Pokojni bivši predsednik države Janez Drnovšek se je kot politik, ki je od leta 1989 naprej zasedal najvišje politične položaje tako v nekdanji Jugoslaviji kot v samostojni Sloveniji, v svoji politični karieri srečeval tako z dosežki kot neuspehi. Pri tem je Drnovšek opravil pot od reformističnega zagovornika tržnega gospodarstva v predsedstvu Jugoslavije prek "tehnokratskega" predsednika slovenske vlade, ki je državo vodil v času uspešnih pogajanj o vstopu v EU in Nato, do predsednika države, ki je zagovarjal duhovnost in pomoč soljudem.
Ven iz LDS in proti Janezu Janšu
Decembra 2002 je Drnovšek zaprisegel kot drugi predsednik Slovenije. Po zmagi SDS na državnozborskih volitvah leta 2004 so mediji odnos med Drnovškom in predsednikom vlade Janezom Janšo označevali kot dobrega. Leta 2006 pa so se pojavili prvi nesporazumi, in sicer na področju zunanje politike, kjer je vlada Drnovšku očitala neusklajenost njegovih zunanjepolitičnih pobud (zlasti glede reševanja kosovske krize in krize v sudanski pokrajini Darfur) z vlado oziroma ministrstvom za zunanje zadeve. Z vlado je Drnovšek "odprl fronto" tudi z vljudnostnim obiskom kneza Aleksandra II. Karađorđevića v Sloveniji. Ta je sicer od Slovenije zahteval vrnitev premoženja, ki naj bi pripadalo nekdanji jugoslovanski kraljevi rodbini. Najbolj pa je v letu 2006 odmeval spor, ko vlada ob razdelitvi proračunskega kolača uradu predsednika republike ni takoj odobrila dodatnih sredstev za delovanje urada. To je sicer storila jeseni in uradu predsednika republike odobrila dodatna sredstva v višini 60 milijonov tolarjev.


Slovensko javnost je v začetku leta 2006 Drnovšek vznemiril z odločitvijo o pomilostitvi nekdanjega direktorja družbe Hit Danila Kovačiča, ki je bil obsojen zaradi zlorabe položaja. Na podobne odzive je naletela tudi njegova pomilostitev obsojenega preprodajalca mamil Ivana Tomanovića. V istem letu je prišlo tudi do popolnega Drnovškovega preloma s stranko LDS in izstopa iz stranke, katere predsednik je bil od marca 1992 do februarja 2003. Obenem je vso svojo pozornost usmeril v zagon civilno-družbenega Gibanja za pravičnost in razvoj. Ustanovni zbor gibanja je bil 28. maja 2006 na gradu Turjak. Gibanje se je ob koncu lanskega leta preizkusilo na lokalnih volitvah, vendar brez opaznejšega uspeha.
Na robu svojih ustavnih pristojnosti se je Drnovšek znašel februarja 2006. Takrat je namreč napovedal, da ne bo podpisal ukaza o razglasitvi novele zakona o azilu, ker se ni strinjal z njegovo vsebino. Po nekaj dneh negotovosti je novelo slednjič le podpisal v ustavnem roku. S tem se je po mnenju pravnikov izognil ustavni obtožbi in odpoklicu s funkcije zaradi kršenja ustave. V letu 2007 je prišlo še do sporov z vlado na področju organiziranja državnih proslav. Zaradi zapletov glede izbire govornikov se je odhajajoči predsednik države odločil, da se 25. junija ne bo udeležil proslave ob dnevu državnosti. Ob tem je napovedal, da se proslav nasploh ne bo več udeleževal. Hkrati je Drnovšek presenetil tudi z odpovedjo tradicionalnega sprejema otrok, žena in staršev pripadnikov Teritorialne obrambe, ministrstva za notranje zadeve, civilnih žrtev in nosilcev medalje za ranjence ministrstva za obrambo in poškodovanih policistov med agresijo na Slovenijo. Dosedanji predsednik države je sprožal polemike tudi med poslanci, predvsem koalicijskimi, z zavračanjem posvetovanj z vodji poslanskih skupin pri imenovanju visokih državnih uradnikov, zlasti ustavnih sodnikov in guvernerja Banke Slovenije.
Simpatijo in sočutje javnosti pa je Drnovšek pridobil s svojim bojem proti raku. Potem ko je nekaj časa prisegal na alternativno zdravljenje, je konec oktobra 2007 v nagovoru na slovesnosti ob odprtju nove stavbe Onkološkega inštituta poudaril, da je onkološko zdravljenje raka edino učinkovito zdravljenje. To je bila poleg slovesnosti ob predaji poslov novemu predsedniku Danilu Türku tudi ena od zadnjih priložnosti, ko se je Drnovšek pojavil v javnosti. Poleg tega so v javnost prišle še fotografije z njegovega srečanja s psihiatrom Janezom Rugljem, ki je prav tako bolehal za rakom in je nedavno preminil. Drnovšek je Ruglja odlikoval z visokim državnim odlikovanjem. Decembra 2007 je Drnovšku v govoru na državni proslavi ob svetovnem dnevu človekovih pravic v Ljubljani zaradi njegovih prizadevanj za večjo vključitev Slovencev v akcije mednarodne razvojne pomoči ali svetovne solidarnosti priznanje izrekel tudi Janša.
Kaj menijo poznavalci?
Pokojni Janez Drnovšek je v svoji politični karieri vodil štiri slovenske vlade. Po mnenju analitika Matevža Tomšiča je kot premier deloval precej drugače kot predsednik države. "Deloval je umirjeno in premišljeno," pravi. Milan Balažic pa njegovo vodenje vlad vidi kot tehnokratsko in instrumentalno.
Drnovškovo mandatarsko obdobje se je začelo maja leta 1992, ko bil po razpadu Demosa in izglasovani nezaupnici Lojzetu Peterletu izvoljen za predsednika vlade. Čeprav je bil mandat njegove vlade kratek (decembra istega leta so bile že nove parlamentarne volitve), si je do volitev uspel pridobiti dovolj veliko naklonjenost javnosti, da je po volitvah lahko znova postal mandatar in sestavil novo vlado. Februarja 1993 je bila v parlamentu potrjena njegova druga vlada. V njej so bile poleg LDS še ZL-SDP (današnja SD), SKD in SDSS (današnja SDS). Čeprav bi 55 glasov, kolikor jih je imela vlada v parlamentu, po takratnih ocenah političnih poznavalcev moralo zadostovati za relativno lahko vladanje, se to ni zgodilo. Že dobro leto po imenovanju vlade je v koaliciji prišlo do trenj med obrambnim in notranjim ministrstvom, ki so se končala z znanimi dogodki v Depali vasi. Zaradi dogodka je Drnovšek parlamentu predlagal razrešitev takratnega obrambnega ministra Janeza Janše, sami razrešitvi pa je sledil izstop SDSS iz vlade. Profesor na Fakulteti za družbene vede Milan Balažic Drnovškov predlog za Janševo razrešitev danes vidi kot eno izmed bolj radikalnih Drnovškovih potez, pri kateri je Drnovšek kot premier naredil napako. "S svojim predlogom je Janšo naredil za žrtev in mu dal dodatno simbolno vrednost, zaradi katere je Janša od Depale vasi naprej deloval kot pravi vodja opozicije in alternativa njegovim vladam," ocenjuje. Pol leta po izstopu SDSS je iz vlade izstopila tudi ZL-SDP, ki se je medtem že preimenovala v ZLSD. Razlog za izstop je bila Drnovškova zahteva, da naj zaradi nepravilnosti pri dodeljevanju državnih sredstev za sanacijo podjetja TAM odstopi minister za gospodarstvo Maks Tajnikar. V ZLSD so menili, da nepravilnosti ni bilo, zato so takoj po Tajnikarjevi razrešitvi protestno izstopili iz vlade.
Bil je spreten in preudaren premier
Na volitvah leta 1996 je Drnovškova LDS znova krepko zmagala, vendar volilni izid strank leve sredine ni zadoščal, da bi lahko same sestavile novo vlado. LDS, ZLSD, DeSUS in SNS so imele v parlamentu skupaj s predstavnikoma obeh manjšin le polovico, to je 45 glasov, ker pa ni zadoščalo za sestavo nove vlade. To je omogočil šele poslanec SKD Ciril Pucko, ko je kljub velikemu razburjenju v svoji stranki in pozivom, naj vrne svoj mandat, na glasovanju podprl Drnovška. Februarja 1997 je bila, potem ko se je vladni koaliciji pridružila tudi SLS, potrjena že tretja Drnovškova vlada. V letu 2000 je med strankama SKD in SLS ponovno oživela ideja o združitvi obeh strank v skupno t.i. žlahtno konservativno stranko. Aprila 2000, ko je ideja dobila že povsem konkretne obrise, je SLS na zahtevo SKD - izstop je bil pogoj za združitev - izstopila iz koalicije, s tem pa tudi iz vlade, s čimer je povzročila eno največjih vladnih kriz v zgodovini samostojne Slovenije. Drnovšek je zagato skušal rešiti tako, da je parlamentu namesto ministrov SLS, ki so bili pripravljeni do konca mandata, predlagal nove ministre, njihovo izvolitev pa vezal na zaupnico vladi. Ministri v parlamentu niso dobili podpore, skupaj z njimi pa je padla tudi vlada.
Docent na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici Matevž Tomšič takratno Drnovškovo odločitev, da bo vlado vezal na imenovanje novih ministrov, vidi kot modro. Po njegovem je Drnovšek očitno pravilno presodil, da nova Bajukova vlada strank slovenske pomladi na volitvah ne bo uspela popeljati do volilne zmage, kar se je nato tudi dejansko zgodilo. Podobno meni Balažic. Kot pravi, je pri tem šlo za potezo z zelo nepredvidljivim izidom, ki pa jo je zgodovina nato potrdila kot pravilno. Po njegovem se je Drnovšek s takšno odločitvijo pokazal kot žrtev, kar je v moderni politiki, ker se volivci lažje identificirajo z žrtvami, zelo pomembno. "Volivcem je tudi sporočil, da imajo za nekaj časa priložnost videti, kako so drugi slabši od njega in kako je sam edini garant za stabilnost države," pravi Balažic. Ker je po padcu tretje Drnovškove vlade do naslednjih volitev ostalo še pol leta, so nove vlado poskušale sestaviti stranke desne sredine. Slednje jim je po dveh poprejšnjih dveh spodletelih poskusih za imenovanje mandatarja Andreja Bajuka uspelo 7. junija, ko je bila v parlamentu izvoljena vlada Andreja Bajuka. Jeseni 2000 so sledile ponovne volitve in prepričljiva zmaga LDS. Novembra je bila tako v parlamentu oblikovana že četrta in hkrati zadnja Drnovškova vlada. Leta 2002 je bil namreč Drnovšek na predsedniških volitvah izvoljen za predsednika države, vodenje vlade pa je prepustil takratnemu finančnemu ministru Antonu Ropu.
Politični poznavalci danes Drnovškovo delo v vlogi premiera na splošno ocenjujejo kot spretno in preudarno. Po mnenju Tomšiča je Drnovšek v vlogi premiera deloval precej drugače, kot smo ga bili vajeni v zadnjem obdobju predsednikovanja državi. "Deloval je umirjeno in premišljeno, zato je bil pogosto deležen očitkov, da se izmika sprejemanju težavnih odločitev. Vendar pa je bila ravno ta drža eden glavnih razlogov za volilne uspehe njegova stranke LDS, saj je odločilno prispevala k vzdrževanju videza njene sredinskosti," meni Tomšič. Po oceni analitika je Drnovšek pri sestavi svojih vlad vedno pazil, da je bila vlada raznorodna. "To pomeni, da je bila vanjo vedno vključena tudi katera od desnih strank, vendar pa je bila ta stranka potem vedno v izrazito podrejenem položaju," pravi Tomšič.
Ni bil tipičnp strankarski človek
Da Drnovšek kot predsednik vlade nikoli ni deloval po merilih, ki so blizu politikom ideologom oziroma politikom, ki politiko vidijo v luči spopada idej, ideologij in zgodovinskih vrednot, pa meni Balažic. Po njegovem je Drnovšek vedno deloval precej instrumentalno. "Prav tako ni deloval kot tipično strankarski človek. Kot se je večkrat reklo, je bil bolj v koaliciji z LDS, kot pa njen pravi predsednik. Sam se je ukvarjal s tehnokratskim vladanjem in predsednikovanjem vladi, vse tisto, kar bi moral narediti kot strankarski človek, pa je prepuščal sekretarju Gregorju Golobiču," pravi Balažic. Tudi sicer analitik Drnovškov stil vladanja ocenjuje kot stil neodločanja: "To pomeni, da ko je nekaj prišlo do točke, ko je bilo treba o tem odločati, da je z odločitvijo raje počakal, da so same razmere pokazale, ko je treba odločiti. Prav zaradi tega so bile njegove poteze videti kot nekaj najbolj običajnega in najbolj naravnega."
Da je pokojni bivši predsednik republike Janez Drnovšek s svojim neodvisnim stališčem, drugačnim pristopom in odpiranjem človekove duhovne dimenzije pustil pomemben pečat, so prepričane tudi druge ugledne osebnosti. Prvi predsednik slovenskega parlamenta France Bučar je Drnovškovo predsedovanje v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo ob lanskem izteku njegovega predsedniškega mandata ocenil kot absolutno pozitivno. Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik je takrat dejala, da je Drnovšek je v tem obdobju pokazal, da se posameznik lahko odloči za spremembo. Po besedah ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojza Urana pa si je Drnovšek prizadeval biti blizu ljudem.
"Odpiral je pomen človekove duhovne dimenzije, solidarnost in pomoč ubogim," je pred lanskimi predsedniškimi volitvami za STA pojasnil ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran. Obenem je kot korektno in v skladu s predsedniškimi pristojnostmi Uran, ki je tudi predsednik Slovenske škofovske konference, ocenil Drnovškovo sodelovanje s slovensko katoliško Cerkvijo. Po Bučarjevih besedah je Drnovšek predvsem pokazal, da ima predsednik države vendarle pomembno mesto v našem pravnem sistemu. "Zato je s svojim neodvisnim stališčem povzročil močno reakcijo pri tistih, ki menijo, da je to samo častna funkcija in da se mora podrejati izvršni oblasti," je dejal Bučar in to ocenil kot njegovo izredno pozitivno potezo. V javnosti je po Bučarjevem mnenju precej začudenja povzročilo Drnovškovo distanciranje od politike oziroma vnašanje nekaterih vrednostnih načel v politiko. "Na splošno moram reči, da je ravno vnašanje vrednostnih načel v politiko zelo pomembna stvar, ki bi jo morali bolj pospeševati. Drnovšek je na tem področju naredil prvi korak. Vsi sicer niso bili najbolj posrečeni, ampak samo po sebi je to uvertura, ki lahko kaže v neko novo pozitivno smer," je zatrdil Bučar. Spomnil je, da je Drnovšek skliceval široka posvetovanja o posameznih pomembnih družbenih vprašanjih. Bučar obžaluje, da so se ta posvetovanja končala. "Danes ugotavljamo, da je še posebej velik manko v družbeni zavesti, ali pa v političnem življenju, da nimamo jasne predstave, kako naprej, kaj narediti in kaj s sabo početi," je poudaril Bučar in dodal: "Škoda, da se iskanje ni nadaljevalo in prišlo do konkretnejših zaključkov, ki bi nam danes prišli zelo prav." Po Bučarjevem mnenju je Drnovšek pozitivno vplival na ugled funkcije predsednika republike. Vendar je tudi to odvisno od presoje posameznika. "Za naše tradicionalno zaverovane politike, ki mislijo v bistvu še vedno avtoritarno, tradicionalno, je bil on zagotovo negativni predsednik. Za odprte in liberalno misleče ljudi pa absolutno predstavlja korak naprej v demokratizacijo in duhovno osvoboditev Slovenije," je ocenil Bučar. Po njegovih besedah so ocene Drnovškovega mandata bolj pozitivne zunaj Slovenije kot doma.
Obdobje predsednika Drnovška je bistveno zaznamoval njegov specifičen pristop do funkcije predsednika republike, pravi Zdenka Čebašek-Travnik. Tej funkciji je dodal vsebine, ki so pomenile korak stran od vsakodnevne politike v smer iskanja drugačnih rešitev za tiste probleme, ki jim po običajni poti ni bilo videti skorajšnje rešitve. Drnovšek je v tem obdobju pokazal, da se posameznik lahko odloči za spremembo - na primer za drugačen način življenja - in to tudi izpelje, je dejala varuhinja. Drnovškov način dela ni vplival na ugled funkcije predsednika republike, s svojim načinom delovanja pa jo je obdržal na visoki ravni spoštovanja od in do vseh, s katerimi je sodeloval, je prepričana Čebašek-Travnikova. "Res je z nekaterimi potezami presenetil domačo in tujo javnost," je dejala, "a je hkrati dosegel, da so ljudje o njegovih predlogih resno premišljevali in razpravljali".
Povedal je tisto, kar razumnim roji v glavi
Politični analitiki predsedniškega obdobja Janeza Drnovškovo ne ocenjujejo enoznačno. Soglašajo, da ga je pomembno zaznamoval njegov boj z boleznijo, kot tudi njegove pobude, ki so v javnosti naletele na deljena mnenja.
"Enovito oceno je težko podati, ker je Drnovšek sredi mandata zelo očitno zamenjal svoj politični slog. V prvem delu mandata je bil precej previden in umirjen, morda celo nekoliko pasiven. V drugi del mandata je poskušal vnesti močnejše etične elemente, kar je sicer pohvalno, vendar pa je njegov politični slog hkrati postajal precej konflikten in zaletav, tako na notranje kot na mednarodnopolitičnem področju. Celo kadar je zagovarjal prave stvari, jih je pogosto zagovarjal na napačen način: na način, ki zadev ni reševal, temveč je kvečjemu stopnjeval konfliktnost, nanj in prek tega tudi na Slovenijo pa meče nekoliko čudno luč," je za STA ob izteku Drnovškovega predsedniškega mandata strnil politični analitik Matej Makarovič. Makarovič daleč največji uspeh Drnovška kot predsednika republike uvršča v začetek njegovega mandata, ko je začel voditi javne pogovore o slovenski prihodnosti. Takrat je uspešno angažiral ljudi z različnimi znanji in različnimi nazorskimi usmeritvami ter prek tega vsaj za nekaj časa prispeval k ugodnejšemu splošnemu vzdušju v smeri odprtega dialoga. Največje spodrsljaje pa bi sociolog Makarovič vezal na drugi del mandata, ko je bil, kljub morda dobrim namenom, njegov politični slog po njegovem mnenju premalo državniški. V drugem delu se je preveč zanašal na osebno inspiracijo in premalo na politični dialog, ki je pri takih odločitvah pač nujen," je prepričan Makarovič.
Predsedniški mandat je bil predvsem izhod Janeza Drnovška, potem ko je desetletje vodil vlade in največjo stranko, je ob izteku Drnovškovega mandata dejal novinar Dela in komentator Peter Jančič. Kot predsednik države se je znašel v drugačni vlogi. Pred tem je bil vladar države, nato pa ne več. In še bolan je bil, bolezen pa spremeni človeka, ki se mora soočiti z drugačnimi dilemami. Protokolarno funkcijo, kar funkcija predsednika države je, je opravil do konca, česar nekateri niti niso pričakovali. Jančič pozitivno ocenjuje Drnovškovo vlogo pri vstopanju Slovenije v Evropsko unijo in zvezo Nato. Takrat je bil "blažilec" napak njegovega naslednika na premierskem položaju Antona Ropa, novi vladi premiera Janeza Janše pa je tako pomagal, da je lahko vladala, kar mu je šteti v plus, je še dejal.

Tudi odgovorni urednik tednika Mladina Grega Repovž je pozitivno ocenil Drnovškovo predsedniško obdobje, ki ga deli na dve obdobji. Prvo so zaznamovali pogovori o prihodnosti Slovenije, ko se je Drnovšek počasi sprijaznil, da ni več predsednik vlade, in poskušal sicer zelo protokolarno funkcijo nadgraditi s pogovori o prihodnosti države. To mu je delno uspelo, ker je prisilil celoten politični prostor, da razpravlja o tem. Vendar pa se ni zgodilo, da bi javnost to razumela kot pomembno funkcijo. Drugo obdobje je zaznamovalo njegovo gibanje, ko je vstopil v prostor duhovnosti in postavljanja elementarnih vprašanj. Tu je Drnovšek zelo presenetil. Vendar pa Repovž težko reče, da je bilo popolnoma z razumevanjem sprejeto to, kar je sporočal. "Mogoče je to bilo v začetku nenavadno, vendar je javnost - ne pravim, da politika - razumela, o čem Drnovšek govori. Treba pa je upoštevati, da je Drnovšek zaradi tistega, kar je osebno prestal, postal drugačen človek in slednje je bistveno zaznamovalo tudi njegove razmisleke. Redko se zgodi, da bi se kakšna javna oseba izpostavila s svojimi stiskami," je poudaril Repovž. Kot pozitivno ocenjuje, da je Drnovšek ključni del mandata prevzel vlogo kritičnih intelektualcev, medijev in opozicije "in v nekem trenutku avtoritarne poteze, do katerih je prišlo v državi, postavil na tisto mesto, kamor spadajo". Na začetku so bili s predsednikom vlade osebni spori dveh veličin. V trenutku, ko pa je Drnovšek definiral, od katerih demokratičnih standardov ne smemo odstopati - gre za primere medijev, Strojanovih in guvernerja, pa to ni bil več spor dveh politikov, ampak nacionalni spor o tem, do kje sme politika. Drnovškovo obdobje so po Repovževih besedah zaznamovali tudi nekateri njegovi zunanjepolitični predlogi. Nekateri so bili nenavadni, nediplomatski, ampak povedal je vse tisto, kar razumnim ljudem v teh primerih roji po glavi.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Janez Drnovšek Marka Bulca Drnovšek postane šef rajnke Juge jože pirjevec igor grdina Atentata nanj ni bilo mogoče izključiti Ven iz LDS in proti Janezu Janšu Janezom Janšo Aleksandra II. Karađorđevića Danila Kovačiča Danilu Türku Janezom Rugljem Matevža Tomšiča Milan Balažič Maks Tajnikar Bil je spreten in preudaren premier ciril pucko matevž tomšič Andreja Bajuka Antonu Ropu Ni bil tipičnp strankarski človek Gregorju Golobiču France Bučar Zdenka Čebašek-Travnik Alojza Urana Alojz Uran Povedal je tisto, kar razumnim roji v glavi matej makarovič Peter Jančič Grega Repovž

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Darja Pintarič

2019-10-16 23:46:34


Pozdravljeni prijatelji, jaz sem Darja Pintarič. Sem iz Maribora v Sloveniji. Mene je bolelo in zlomljeno srce, ko se je pred sedmimi meseci v zakonu med mojim možem pojavila zelo velika težava. tako grozno, da je primer odnesel na sodišče zaradi ločitve. Rekel je, da nikoli več ne želi živeti z mano in da me ne ljubi več. Pa se je spravil iz svoje hiše in me in moje otroke spravil skozi hude bolečine. Trudil sem se po najboljših močeh, da bi ga vrnil po večkratnem prosjačenju, a vse v zameno. in potrdil je, da se je odločil in da me ne bo nikoli več videl. Tako sem nekega večera, ko sem se vrnil z dela, srečal starega prijatelja, ki je molil za moža. Tako sem mu razložil vse stvari, zato mi je rekel, da je edini način, da lahko vrnem moža nazaj, da obiščem čarovnika za črkovanje, ker mu to resnično uspeva. Tako nikoli nisem verjel v urok, vendar nisem imel druge izbire, kot da sledim njegovim nasvetom. Nato mi je dal e-poštni naslov doctorigbinovia93@gmail.com voznika pravopisa, ki ga je obiskal. Tako sem naslednje jutro poslal e-poštno sporočilo na naslov, ki mi ga je dal, in črkovalka črkovanja mi je zagotovila, da bom naslednji dan dobila moža. Kakšna čudovita izjava! Nikoli si nisem mislil, da je govoril z mano in mi povedal vse, kar moram storiti. Naslednje jutro me je tako presenetljivo poklical mož, ki me zadnjih 7 mesecev ni klical, da bi me obvestil, da se vrača. Kako fantastično! Tako se je vrnil isti dan in se z veliko ljubezni in veselja opravičil za svojo napako in za bolečino, ki jo je povzročil meni in našim otrokom. Potem pa je bil od tega dne najin odnos močnejši kot prej, zato bi ti svetoval tam, če imaš težave, da ga vzpostavi stik s WhatsApp-om na +2348144480786 Je človek, ki mu zaupate ...

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Janez Drnovšek je povedal tisto, kar razumnim roji po glavi