Koncentracija lastništva-nacionalni interes? Koncentracija lastništva v Sloveniji, ki naj bi povečala učinkovitost delniških družb nastalih iz družbenega premoženja vseh državljanov, je res vprašljiva, sporna, če gre, in praviloma gre zgolj za to, da se izvajajo MBO-menedžerski nakupi podjetij in se koncentrira lastništvo v rokah menedžmenta. Menedžment naj bi vendar uspešno upravljal delniško družbo skladno s politiko ciljev, ki jih mu postavi NS, v imenu in za račun lastnikov, brez da bi bil menedžment lastnik sam. V skrajnem primeru MBO, ko postane menedžment 100% lastnik družbe, takšna delniška družba potem sploh ne rabi več NS, zakaj pa? To bi bila potem že komanditna družba-k.d., pri kateri pa so odgovornosti čisto drugačne, predvsem pa je drugačna pot do take družbe. V SLO pa ravno menedžment delniških družb obsedeno kupuje lastne firme, kot da je to njihov glavni posel in ne vodenje družbe. Koncentracija lastništva delniških družb v rokah menedžmenta je sporna. Menedžerji naj zato ustanavljajo komanditne družbe, če žele koncentrirano (samo svoje) lastništvo in prevzamejo vso odgovornost s celotnim svojim osebnim premoženjem. V Zakonu o gospodarskih družbah je politika na predlog stroke uzakonila tudi komanditno družbo, kjer je povsem legalno koncentrirano lastništvo in seveda tudi odgovornost. V Sloveniji pa ni zaslediti niti ene komanditne družbe. Čemu jih je stroka predlagala in politika uzakonila? V Evropi so komanditne družbe z velikim ugledom, uspehom, in tudi z veliko zaposlenimi. Kje so vzroki, da nimamo komanditnih družb? Mogoče bomo o tem kdaj kje prebrali? Koncentracija lastništva delniških družb, skozi MBO, ki se praviloma še izvaja z nakupi lastnih družb na kredit, s spornimi poroštvi za kredit, zopet na račun družbe, kredite pa menedžment dejansko ne odplačuje iz lastnega računa, ampak iz »računa« družbe, je kraja drugim deležnikom delniške družbe, tudi zaposlenim, in izčrpavanje delniške družbe. Nekako ironično pri tem zvenijo pozivi ekonomskih in drugih strokovnjakov, ter politikov državljanom, da naj varčujemo, predvsem za starost, in to v vrednostnih papirjih, delnicah, ne pa na banki in v »nogavicah«. Takšno varčevanje naj bi državljanom zagotovilo varno »finančno« starost, saj tako gospodarstvu, predvsem delniškim družbam, nudi ugoden in sveži »doma privarčevani« kapital za njihov razvoj. Kako naj državljani še verjamemo takšnim pozivom, ko pa je koncentracija lastništva gospodarskih delniških družb v rokah menedžmenta postala vsakdanja praksa? Takšna koncentracija lastništva delniških družb je preje pogreb ekonomije in etike-pravne države, kot pričakovana rast gospodarstva.. Kaj je pravzaprav »nacionalni interes« stroke in politike, predvsem večinoma sporna koncentracija lastništva menedžmenta ali tudi »delniško« varčevanje državljanov? P.s.:Dr. Jože Mencinger: moralna osnova za tajkune Zadnje čase smo tudi v Sloveniji spoznali, da imamo tudi slovenske tajkune in problematične menedžerske odkupe, ki siromašijo podjetja bogatijo pa tajkune. Bivši rektor Univerze v Ljubljani je pred leti dejal o lastninjenju: “Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” (Vir, GV št. 41,17. oktober 1996 in GV št 5, 9. april 1998) Lahko bi celo rekli, da je slovenska strokovna in politična ikona, rektor Univerze, dr. Jože Mencinger, s to javno izjavo “oče slovenske tajkunizacije”.