Velike posle dodeljujejo privatnim podjetjem, ki jih vodijo člani ali simpatizerji vodilnih politikov vladnih strank. Poleg tega sklepajo pretežno fiktivne ali pristranske pogodbe o poslovnem sodelovanju s posameznimi politiki, novinarji ali z njim povezanimi osebami. Najbolj tipična primera sta državni podjetji Telekom in Mobitel. Telekom je tako aprila leta 2000 plačal 38.000.000 SIT za projekt »Slovenija gre naprej«. To geslo je na volitvah istega leta odkupila LDS in sicer za simbolično vsoto. Dejanske stroške je očitno pokril Telekom. V časniku Finance so bila v začetku aprila leta 2004 objavljena nekatera sponzorstva, ki jim je kot direktor Telekoma botroval Marjan Podobnik. Dejanski podatki kažejo, da Marjan Podobnik še zdaleč ni bil najrazsipnejši upravitelj tega državnega podjetja. V letu 2000 je namreč za različna sponzorstva porabil 32.000.000 SIT, medtem ko je njegov predhodnik in kadrovski izbor Gregorja Golobiča Peter Tevž v istem letu za sponzorstva razdelil preko 300.000.000 tolarjev. V letih 1999 in prej so bile te vsote še bistveno večje. Veliko državnega denarja se je odlilo tudi preko spornih pogodb, ki jih je Telekom sklepal z različnimi naslovi. Tako je Telekom januarja 2000 sklenil pogodbo o pravnem svetovanju z odvetnikom Senico, ki mu je Telekom plačeval pavšalni znesek 500.000 tolarjev na mesecev, medtem ko je vsako konkretno storitev Senica še dodatno zaračunal po izjemno visoki tarifi. V času, ko je bila podpisana pogodba z odvetnikom Senico, je bilo v Telekomu redno zaposlenih 18 pravnikov, prav tako pa je Telekom že imel pooblaščenega advokata za zastopanje. Bolj kot potreba po dodatni pravni pomoči 24 ur na dan je k podpisu pogodbe med Telekomom in odvetnikom Senico verjetno prispevalo prijateljevanje Senice z vodilnimi politiki LDS. Leta 2000 je bil v tem času pri njem zaposlen tudi politik LDS in sedanji generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Iz postavke »stroški intelektualnih in osebnih storitev«, ki je na Telekomu znašala okrog 650.000.000 letno ter iz postavke »stroški sejmov, reklame in propagande«, ki je v času Petra Tevža na Telekomu znašala do 2.600.000.000 letno (Marjan Podobnik jo je znižal na 1.700.000.000, Peter Grašek pa na 900.000.000 SIT) je bilo mogoče plačevati ves vrste dejanskih in namišljenih stroškov. Državna podjetja, ki jih obvladujejo politiki vladajoče koalicije, mnogokrat sponzorirajo vrhunske športnike, njihove klube, zveze, trenerje, selektorje in posamične nastope ali odprave, ti pa v zameno potem kandidirajo na listi LDS (npr. Mima Jaušovec) ali nastopajo v njihovih volilnih reklamah (npr. Tomaž Humar). Tipičen primer suma klientelizma in korupcije velikega obsega je delovanje predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča. V času, ko je bil glavni kadrovnik vladajoče koalicije, so odgovorni v državnem podjetju Mobitel s preplačanimi ali navideznimi posli in prelivanjem sredstev v privatno zagorsko podjetje Ultra omogočili velike dobičke skupini simpatizerjev in članov LDS. Na enak način so preko Mobitela omogočili nastanek Debitela in s tem velikanske dobičke in prihodke skupini politikov LDS okrog nekdanjega vodilnega člana te stranke Boruta Razdevška. Politik LDS in mestni svetnik te stranke v Ljubljani Razdevšek je bil leta 1996 najprej postavljen za vodjo dobičkonosnega projekta GSM v Mobitelu in od takrat so vsa dela pri postavljanju GSM omrežja prenesli na Ultro d.o.o., Cesta Otona Zupančiča 23a, Zagorje, ki je v lasti članov in simpatizerjev LDS ter osebnih prijateljev Gregorja Golobiča. Ultra je naenkrat izvajala vsa gradbenoinstalacijska, montažna in ostala dela za Mobitel. Jeseni leta 1999 je bil Razdevšek poslan v Debitel, ki mu je Mobitel prepustil velik del najbolj dobičkonosnih poslov. Še prej je Mobitel podpisal nekaj donosnih pogodb z Ultro, ki je v tem času gradbena dela prepustila podjetju GIP beton MTO Zagorje, sama pa se je lotila dobav sistemov za nadzor, ki so bili sicer v svetu že razviti, elektronski deli pa na daljnem vzhodu dostopni za nizke cene. GIP beton MTO Zagorje je čez noč postalo super uspešno podjetje. Zaposluje večinoma nizkokvalificirano delovno silo, vendar je leta 2001 ustvarilo za preko 16.000.000 SIT dobička na zaposlenega, kar je to podjetje po ustvarjenem dobičku na zaposlenega uvrstilo pred skoraj vsa visokotehnološka podjetja v Sloveniji, na 25. mesto med vsemi podjetji in na prvo mesto med podjetji v industriji in gradbeništvu. Direktor in solastnik tega podjetja Gabrijel Brezovar (drugi solastnik je Urbanija Miloš, hkrati solastnik Ultre) je naenkrat postal velik bogataš in sponzor številnim posameznikom in dogodkom, večinoma v povezavi s politiki vladnih strank. Nedeljski dnevnik ga je v promocijski akciji Toneta Fornezzija-Tofa za osebnost leta 2003 uvrstil med najbolj priljubljene Slovence in ga razglasil za dobrotnika leta. Krog (vladajoči politiki – državni ali javni denar – transakcije v privatna podjetja – podkupovanje medijskih osebnosti in novinarjev - promocija vladajoče politike) je bil tako sklenjen. Zagorsko podjetje Ultra je v času, ko je bil Gregor Golobič po moči in realnem političnem vplivu ena najmočnejših figur vladajoče koalicije, pridobila tudi znatna sredstva neposredno iz proračuna RS preko natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Dr. Andrej Bajuk je že februarja letos na predsednika vlade RS naslovil poslansko vprašanje, v katerem je spraševal, ali je v zadnjih desetih letih katerikoli vladni resor - ministrstvo za gospodarstvo ali kak drug vladni organ, posredno ali neposredno namenil podjetju Ultra d.o.o. kakršnakoli sredstva, povratna ali nepovratna in če se je to zgodilo, koliko in kdaj ter ali ima katerikoli organ vlade, ministrstvo ali podjetje v večinski lasti države sklenjeno kakršnokoli pogodbo s podjetjem Ultra d.o.o. nad vrednostjo 5 milijonov tolarjev in če je tako, kdo, za katere posle in za kakšne vsote, ter kako so bili ti posli pridobljeni? Vlada je potrebovala več kot en mesec, da je pripravila odgovor. Odgovor je obravnavala na seji vlade 25 marca 2004. Podatki iz odgovora niso točni. Vlada prav tako ni pojasnila zakonske podlage za ugoden kredit, ki ga je Ultra dobila iz sredstev razvojne družbe v višini 150 milijonov SIT. Na vprašanje o sklenjenih pogodbah tega podjetja s podjetji, ki so v večinski državni lasti, pa se vlada spreneveda, ko pravi, da vlada, vladna služba ali katerokoli ministrstvo s tem podjetjem nimajo sklenjene nobene take pogodbe. Vlada pa na poslovanje podjetij na trgu in sprejemanje njihovih poslovnih odločitev nima nobenega vpliva (četudi gre za podjetja v večinski lasti države) in tudi ne razpolaga s tovrstnimi podatki“. Odgovor je zavajajoč, saj ima vlada v vseh podjetjih, v katerih je država večinski lastnik, svoje predstavnike. Sum koruptivnega delovanja in izkoriščanja političnega vpliva vodilnega funkcionarja stranke na oblasti se je še okrepil po zaposlitvi predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča v podjetju Ultra d.o.o. v lanskem letu. Po prevzemu neposrednih nalog v podjetju Ultra so se posli z državnimi in javnimi podjetji še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je angažiranje Ultrinega sistema Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil) s strani Pošte Slovenije. Na prvem razpisu za ta sistem so sodelovala tri podjetja, vendar je bil razpis razveljavljen. Na ponovljenem razpisu se je pojavila samo Golobičeva Ultra in bila seveda izbrana kot edini ponudnik. Ostala dva se nista niti prijavila, saj se je vnaprej vedelo, da nimata možnosti. Direktor družbe ITS Intertrade Sistemi, ki je sodelovala na prvem razpisu, je dejal, da so ocenili, da se jim zaradi spremenjenih pogojev in časa razpisa ne splača prijaviti. Direktor Rapala, ki je prav tako sodeloval na prvem razpisu, pa je bil še bolj jasen. Dejal je: »Glede na razmere smo presodili, da s tržnim pristopom ne bomo imeli realnih možnosti za uspeh.« (finance-on.net 6.4.04) Pošta opremlja svoja vozila z od Ultre najetimi napravami za sledenje za dobo treh let in za to bo državno podjetje plačalo preko 300 milijonov tolarjev najemnine. Koliko bo takšna tehnološka posodobitev, preko katere bodo na stare avtomobile znamke Clio in Renault 5, vredne nekaj sto tisoč tolarjev, namestili napravo za sledenje poštarjem, ki raznašajo pošto ter zanje v treh letih plačali vsoto, ki predstavlja velik del vrednosti avtomobilov, dejansko racionalizirala poslovanje slovenske pošte, pa ostaja veliko vprašanje. Še posebej potem, ko je Ultra samo nekaj mesecev kasneje nekaterim drugim podjetjem ponudila isto storitev bistveno ceneje kot Pošti Slovenija. Povsem nelogično je zatrjevanje, kako je Ultra d.o.o. uspešno podjetje visoke tehnologije, ki na svetovnem trgu konkurira najprodornejšim podjetjem v svoji dejavnosti in pri tem dosega nadpovprečne poslovne rezultate, če vemo, da je to isto podjetje iz sredstev ministrstva za šolstvo pridobilo nepovratna sredstva. V svetu je običajno, da uspešna podjetja s svojimi donacijami pomagajo šolam, v Sloveniji pa so ministri LDS dodeljevali denar iz šolskega proračuna privatnemu podjetju v lasti članov in simpatizerjev svoje stranke. Logika pove, da ali Ultra ni tako uspešna, kot se prikazuje, ali pa se ne glede na potrebe denar nebrzdano krade celo šolarjem in se ga prerazporeja tistim, ki se tako ali tako že kopljejo v njem. Sicer pa ni bilo mogoče dobiti podatkov o kakih pomembnejših patentih ali tehnoloških inovacijah, ki bi jih razvili v Ultri, poleg tega pa ima direktor Ultre Miloš Urbanija, ki se verjetno ravno zaradi tega praktično ne pojavlja v javnosti, za vodenje visokotehnološkega podjetja več kot pomanjkljivo izobrazbo. Ultra je v času, ko je bil njen mentor eden vodilnih politikov vladajoče LDS in glavni kadrovnik vladajoče koalicije, poslovno sodelovala s številnimi večinsko državnimi ali javnimi podjetji in državnimi institucijami. V svoji ponudbi za zastopanje navaja vrsto podjetij, (med njimi: Davčno upravo RS, Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Primorska, Energetika Ljubljana, Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, Koroška banka (NLB), Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencija RS za okolje, Pozavarovalnica Sava, Slovenske železnice, Snaga Ljubljana, Snaga Maribor, Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Maribor in seveda svoje krstne botre: Telekom in Mobitel), ki so izvzeta iz zastopniških ponudb. Z nekaterimi od naštetih podjetij in institucij namreč Ultra že posluje, v drugih pa so na vodilnih mestih tudi pretežno člani LDS ali pa je vladajoča koalicija v uprave in nadzorne svete teh podjetij nastavila svoje ljudi, zato za sklepanje poslov z njimi Ultra seveda ne potrebuje posrednikov. Cena naročniških paketov za eno vozilo za mesec najema brez davka po ceniku na dan 11.4.2003 je znašal od 19.400 do 30.100 tolarjev, odvisno od konfiguracije. Po oceni strokovnjakov cena za nekajkrat presega dejanske stroške nabave, vzdrževanja in obratovanja sistema. Cena kompleta (v primeru nakupa, ne najema) za sledenje avtomobila namreč na trgu ne presega 150.000 tolarjev. Mobitel je že leta 1998 opremil svoje bazne postaje mobilne telefonije z 276 nadzornimi napravami in zanje plačal Ultri d.o.o. kar 140.000.000 tolarjev, čeprav že laični pogled na vsebino pogodbe pove, da je bila cena daleč pretirana in posel namerno sklenjen v očitno škodo državnega podjetja. Podobna pogodba za nadzor baznih postaj je bila sklenjena tudi naslednje leto in sicer za 139.000.000 tolarjev. Pri tej pogodbi je najbolj zanimivo to, da je Ultra samo za izvedbo tehnične dokumentacije zaračunala kar 52.000.000 tolarjev. Obstaja utemeljen sum, da se denar državnih podjetij Telekom in Mobitel preliva v različne predvolilne in propagandnopolitične namene politikov LDS in ZLSD tudi preko privatnih podjetij Svema, BB 22, Agencija 41, Avtofon Šentjernej, Skynet in Radiosistemi d.o.o. Radomlje ter preko poslovanja Mobitela s svojimi zaposlenimi in bivšimi zaposlenimi, o čemer je obširno pisal dnevnik Finance 9.2.2004.

Meni se ta umazana kuhinja v tem podaljšku SFRJ prav presneto gabi, zato se bom odselil s svojim psom in mačko na samotni otrok, da nikoli več v življenju vaših ksihtov ne vidim.

ravno zarad takih enormnih apetitov volim janšo...

Senica a še nima dost afer od SIB banke pa do vsega živga izkoriščanja državnih fondov,...že tri žene je izplačal zarad svojih gejevskih skrivalnic pa še ni zadost,...zadnjič na njegovem žuru je bla tko kot vsako leto zbiralnica slovenskih toplovodarjev in blondink z IQ sobne temperature, ki se lahko vzpenjo v družbi sam na tak način. Kresalka Katarinca, Pergarca Nena, Škrabčeva Sonja vse na ist način. Ok Katarina ima vsaj pravni faks!

Kresalka pa gospodarstvo? Ona bi sodila kvečjemu v pravosodje. Pa naj Zalar postane njen državni sekretar.

Borut, ti se kr zajebavaj ... Pamti pa vrati na naslednjih volitvah ... tale kokica minister za gospodarstvo ... v teh časih ... a me hočete narediti za fana JJ-ja ?